Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. februar ― Leteti, lebdeti ali padati? Beseda geodialogi je sestavljenka. Dialog lahko razložimo kot komunikacijo, razgovor, medsebojno izmenjevanje misli in idej med dvema. Predpono geo- pa si v tem primeru lahko razlagamo na dva načina. Prvi je v zvezi z Zemljo, tlemi, tako da lahko misli navežemo na prizemljitev, razumski pristop, premišljenost, načrtovanje, kar so značilnosti ustvarjalnega procesa v geometrični abstrakciji. Umetnik povsem nadzoruje nastajanje dela in tudi svoja čustva, ki so v tem ustvarjanju izključena. Druga razlaga pa je s stališča matematike, katere področje je geometrija, ki se ukvarja z geometrijskimi pojmi, kot so točka, črta, ploskev ali lik in telo ter njihovi odnosi in spreminjanje v prostoru. To pa so tudi motivi in elementi geometrične abstrakcije. Beti Bricelj in Sandi Renko sta slovenska likovna umetnika, aktivna doma in v tujini. Sodita med pomembne ustvarjalce geometrične abstrakcije v mednarodnem merilu. Na razstavi Geodialogi vzpostavljata medsebojni dialog, ki sta ga začela že pred razstavo, med samim procesom snovanja in izbora del za razstavo, na razstavi pa se spogledujeta s prostorom, prek del izmenjujeta mnenja, poglede in idejne rešitve. A tudi umetniška dela vzpostavljajo dialog s prostorom in gledalcem v njem. Da umetnika lahko razumemo, moramo poznati njun način dela, deloma tudi stopnje, ki so pripeljale do sedanjega načina dela. Imata podoben premišljen in načrtovan pristop k ustvarjanju, saj oba preizkušata svoje ideje v številnih variacijah na skicah, ki jih ustvarjata s pomočjo mrežne strukture. Gibanje, učinki in izhodišča Pri obeh umetnikih se pojavljata dve glavni smeri ustvarjanja. Ena je Eksperimentiranje s ploskvami štirikotnih oblik, ki jih nalagata kot plasti in tako oblikujeta navidezen prostor, kar je bližje Beti Bricelj, drugi so kockasti motivi, ki so pogostejši pri Sandiju Renku. Razlikujeta se v izvedbi svojih idej in učinkih, ki jih vzbudita pri gledalcu. Želja in namen obeh pa je, da je gledalec pri ogledu č

Hiša kulture v Pivki, 2. februar ― osebna razstava Erik Mavrič: V izobilju7. – 28. 2. 2025 otvoritev 7. 2. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Erik Mavrič je v slovenskem umetnostnem prostoru znan po svojih monumentalnih delih, v katerih se ukvarja z eksistencialno tematiko in v tem okviru še posebej z razmerjem med posameznikom in svetom. Kar povezuje vsa ta dela, naj gre za prepis svetopisemskega besedila na odrabljeno embalažo, pozlatitev 400 kg kruha, poslikavo galerije z barvico, portretiranje 325-ih kamenčkov na lesene ploščice ali preris zvezdnatega neba s kemičnim svinčnikom na časopisni papir je v osnovi preprost, a dolgotrajen, enoličen in ponavljajoči se postopek njihovega nastajanja. Umetnik je vsako od njih ustvarjal več mesecev ali celo let, iz povsem običajnih materialov in s pripomočki najširše rabe. S tem, ko je ustvarjanje tesno prepletel s svojim vsakdanjim okoljem in običajnim življenjem, pa je vanj vnesel eksistencialno komponento. Podobno velja tudi za njegove risbe velikih formatov, ki jih ustvarja na različnih nosilcih, papirju, lesu ali gips ploščah, vendar vselej z ogljem. Umetnik je to tehniko izbral predvsem zato, ker nosi v sebi eksistencialno prvinskost; ne samo, da je oglje prva snov, ki jo je človek uporabljal za ustvarjanje, kot dokazujejo prazgodovinske stenske poslikave, ampak tudi na materialni in formalni ravni izraža krhkost in minljivost življenja. Izhodišče za nastanek risbe je motiv, ki ga umetnik vzame iz svojega vsakdana ali sanj, ga prenese na podlago, nato pa sledi asociacijam, ki ga vodijo do drugega, tretjega, četrtega in tako dalje, dokler se ne izriše celota. Risba torej ne nastaja po nekem vnaprejšnjem načrtu, ampak postopno, kot niz motivov, ki asociativno vznikajo drug za drugim iz neporisanega ozadja. Umetnik na tej poti sledi notranji psihološki napetosti, zato podobe, ki se postopoma izvijejo iz njegove (pod)zavesti, večinoma preveva odtujenost, nelagodje ali tesnoba. Četudi smo nelagodja ob njegovih risbah vajeni, se v najnovejših to stopnjuje do